Otroškost. Odraslost. Nekoč tudi modrost.

 Pod vročim soncem. 

V hladni senci. 

Sem. In razmišljam. 

Ali otrok razmišlja, ali samo je? 

Je to stvar odraslosti? 

Razmišljanje? 

Raz-misli.

Rezati misli ali razUMeti, s svojim umom doseči vedenje, ki ga je v svetu odraslosti včasih vse preveč in se vedenje nabira z vedenjem, srce pa se vedno bolj zapira. Zaradi spominov, izkustev, ki včasih niso lepi. Takrat se srce lahko zapira tudi v generacije naslednikov naprej.

Zavem se, da nisem več otrok, da so to samo še spomini tistega bitja, ki se je prepuščalo življenju in se učilo od odraslih. Korakov, govora, črk, besed, pravil, odziva, občutja, sistema. Prepuščalo odgovornost in glavne odločitve odraslemu svetu. In bilo prav tisto bitje odprtega srca, ki ga je kdaj opekel tudi ogenj izkustva, ki ni samo lepo, je tudi nasprotni pol tega. Surovo, težko. Torej življenjsko. 

Vedenje, ki se je nabiralo z vedenjem, a je prevelikokrat preraslo v strah. Pred življenjem in... 

Sama sem zdaj tu. V odraslosti. V odgovornosti. V svetu odločitev. S srcem, ki ga je včasih prav strah teh prejšnjih treh. 

Je tam v odraslosti še trenutek, ki te ustavi ob roži, ki se ji čudiš kako krasna je, ko jo prvič zagledaš v lepoti cveta?

Je tam v odraslosti še pesem ptic, ki ni samoumeven trenutek, ampak krasen zven, ki osveži naravo?

Je tam v odraslosti še premik oblakov, ki na nebu tvorijo slike in hranijo domišljijo?

Je tam v odraslosti še pravljica, ki se zgodi kje v gozdu, ko se metulj spremeni v vilo in kakšen štor v škrata, ko se izrazi domišljija?

Je tam v odraslosti še čarobnost, ki se zgodi v radovednosti?

Je skozi vse naučeno še kaj prostora za prepuščanje korakom in igrivosti?

Je še čas za čudenje? 

Je tam v odraslosti še čas brez skrbi, kaj in kako bo jutri? 

Je tam v odraslosti še pogum? 

Objem, ki se ne zgodi skupaj z nelagodnostjo, sramežljivostjo? 

Spomini. Učenja. In hkrati tudi zgodbe staršev, prednikov, tudi družbe, ki se jih začenjaš zavedati, vse so pisane tudi na tvojem karakterju, na tvojih odzivih v sebi, v okolici, v odnosih. Zavedanje, da si popisan list neštetih zgodb, ki so se pisale že, ko smo bili v trebuhu. 

In tam pridejo tisti trije. Odraslost, odgovornost, odločitev, ki mu dodam še zgornje - zavedanje, ali še bolje - spoznanje. Spoznati znanje, izkustvo svojih delovanj, dejanj, ki so posledica vseh zapisov v telo, v spomin, v hormone, v vse. In, da smo tudi tisti člen naših družin in zgodb prednikov, ki lahko spremenimo kaj, in to prav v odraslosti, kar se je ponavljalo čez in čez generacije. In dovolimo, da se tudi v odraslosti odpre kaj novega, lahko tudi otroškega, predvsem pa takšnega, ki je bolj odprto in polnejše. V sebi, do sebe in do drugih. 

Takrat roža še zmeraj zadiši in si dovoliš povonjati njen cvet prav vsak dan, se pogovarjati z vrtom in gozdom in zraven stati za svojimi dejanji in delovanji, prevzemati odgovornost in si tudi priznati, da si naredil napako in se potruditi, da popraviš škodo in zakričati na glas v strahove predsodkov in misli, jim pogledati v oči občutja in stopiti preko njih. Na vrh njih in čez. 

Tam se zgodi nov zapis generacije, premik v sebi, premik v odnosih. Skok. 

Tam se srečata otroškost in odraslost in nekje nekoč tudi modrost. 

- Ana Pirih