Junijski večer

Med večernim petjem črnih kosov na strehah od sonca pregretih hiš. 

Med nerodnim letanjem hroščev. 

Med pršem vode, ki zaliva vrt. 

Med vonjem cvetoče sivke.

Tam v ulici, ki se je umirila in se sliši posedanje ljudi na vrtovih in balkonih. 

Tam smo. Vsi obdani s čudovito svetlobo junijskega večera. Vsi obarvani v zlati barvi, ki kaže še lepšo lepoto in prezenco cvetočih rož in pregretih kož. 

Sprašujem se koliko objav je na Instagramu prav tega trenutka, tega čudovitega zlatega zahoda, ki se meša z oblaki in saharskim peskom, ki ga je prinesel veter poletja in se dvignil čez kraj v ta junijski večer. Koliko teh trenutkov, a zagotovo prav noben takšen, kot ga vidi in doživlja telo. Z očmi in celotnim izkustvom.

... in zdaj je že barva noči, ko se prižigajo in ugašajo lučke kresničk in se spreminja tudi zvok večera. 

Trenutek, ki samo je, saj tudi tega ne zmore zaznati fotografski objektiv tako, kot ga v barvah vidi in čuti oko. Vid pomešan z vonjem, otipom, zaznavo kože, okusa in zvokom. Trenutek, ki samo je.  

Samo je. Samo si. Samo smo. 

Kako osvobajajoče. 

- Ana Pirih