Sv. dan Zemlje

Zemlja praznuje. Svetovni dan Zemlje je, kar si je postavil človek, da lahko ozavešča o tem, kar je na svoji evolucijski poti pozabil. Stik z njo, z njenim bitom oziroma naravo. In zato potrebuje takšne dni, kot je današnji 22. april, da se širi glas med ljudi, se jih ozavešča, da naj človek deluje bolj premišljeno v svojih dejanjih do nje, same matere Zemlje, da bi jo ohranili. Mar ni že to surrealno zavedanje, da je v vsem Vesolju to (trenutno) naš prav edini dom.

Skozi leta sem videla, da mnogi, kaj mnogi ogromno jih je takšnih, ki ne čutijo, ne zaznavajo narave na takšen način. Raje zamahnejo z roko in gredo nemo in mirno mimo, medtem ko je pred njihovimi očmi sredi gozda smet. Zadnje karantenske dni tudi opažam, da se je na območjih, kjer je gozdna pot dostopna z avtomobilom, spet vrnilo staro (in fuj, grdo) divje odlaganje kosovnih odpadkov, ker so bili zbirni centri nekaj tednov zaprti. Kot, da tisto staro ne bi moglo počakati doma na dvorišču nekaj časa, do teh dni, ko so centri že odprti?! Sprašujem se o zgodbah ljudi, ki storijo takšna dejanja. Zagotovo so v ozadju, tudi v njih samih kakšne boleče zgodbe. Ali pa preprosto zgodbe nevednosti, oziroma drugačne učenosti.

A vendar, kako zelo izjemna je Zemlja Takole se jo vidi iz vesoljske postaje.  V živo, le mogoče z nekajminutnim ali sekundnim zamikom. Dovolj, da pri kakšnem posamezniku, tudi meni sami, prebudi veliko spoštovanje in kar že malo meditativni trenutek izjemne lepote. Mar ni res presunljivo, ko se hkrati ko to gledaš zaveš, da tam nekje v tem modro, zeleno, rjavi (skorajšnji) krogli biva toliko različnih vrst bitij, med katerimi smo en majhen, res tako zelo majhen delček mi, ljudje. 

Letos, ob vsem tem kar se dogaja človeštvu, pa Zemlja, njena narava resnično praznuje. Ne na koledarju, ampak v svojem bistvu življenja. Planet je kar malo "zadihal" od nas ljudi, ki smo se zaprli po svojih domovih, skoraj tako kot živali, ki smo jih dajali (in jih nekateri še vedno dajejo) v kletke. Zdi se mi, kot da se dogaja nekakšna revolucija, za katero se sprašujem koliko časa bo trajala, predvsem pa kako bo vplivala na celotno življenje na Zemlji. Bomo ljudje sposobni iz tega res potegniti pravo samozavest, ki ni temelječa na egu, ampak na zavesti, ki se je iz takšnega starega časa, ki je bil tu še pred nekaj meseci, resnično nečesa lahko naučila. To se meni zdi prava samozavest, saj lahko to razberem že iz besede same. Samo zavest. Da se sam pri sebi naučiš, priznaš svoje napake, in delaš na tem, da naprej narediš drugače. 

Vem, da pri mnogih ne bo tako, ker je tudi ozadje zgodb posameznikov, tudi družbe čisto drugačno. Pri nekaterih tudi zelo boleče. Zato je tudi toliko bolj pomembno kakšna dejanja delajo, sporočajo vplivneži, voditelji, znani ljudje, tudi učitelji v šolah. Tisti, ki jih lahko vidimo in slišimo in so mnogim za vzor. Da lahko naprej širijo vedenje, iskrenost, upanje, pogum in možnosti kako bolj smiselno naprej, do sebe in do narave, znanosti, umetnosti... 

Brez sanjarjenj o slavi, preobilici denarja, priznanju in prodajanj najnovejših produktov za kožo in še kaj, ampak sporočanj o dejanjih, razmišljanjih, ki so iskrena, resnična in vredna razmisleka pri posamezniku. Nekaj kar lahko pri nekomu prebudi navdih za nekaj dobrega. Skupno koristnega sebi, družbi, naravi. Pa tudi nekaj kar lahko širi zavest naprej. 

To nam manjka, oziroma manjka, da bi takšnih posamezniki prišli v ospredje. Tisti, ki ne iščejo pozornosti, ampak preprosto - so. Nekateri svoje poslanstvo ne-egoistično širijo naprej, tudi še pri svojih več kot več kot 80. Samo, da bi se ohranilo upanje (predvsem med mladimi) in širilo vedenje. 

Dejanje posameznika ni samo dejanje enega človeka, ampak to lahko potegne za seboj celo družbo, tudi naravo. 

Vse je nekje povezano. Kot celice v telesu, ki gradijo telo. Kot drevesa v gozdu, ki sestavljajo in pomagajo ostali flori in potem posledično tudi favni. 

Za konec pa še en čudovit dokumentarec o gobah, ki ga toplo priporočam. Najdete ga tule > Fantastic Fungi - in lahko si ga virtualno izposodite za nekaj evrov. Naj se širi navdih in vedenje o naši prečudoviti naravi. Z vedenjem se rodi tudi spoštovanje in drugačen pogled na svoja in skupna dejanja. 

Naj nam bo narava navdih. 

- Ana Pirih