Inteligenca življenja

Samo en mesec in še nekaj dni je bilo vmes med tistim prej in tistim zdaj. Samo en mesec, pa se je zgodilo toliko stvari in toliko sprememb. Tudi pri sebi. Nevem, če bi se pred tem takole zbrcala in šla v kakšno akcijo, kot sem se zdaj. Nevem, če sem si prej upala priznati, da že dlje časa razmišljam o majhnih spremembah pri kakšnih projektih, ker me je tisto staro začelo tiščati. In sem se spraševala kako peljati naprej, ker se mi zdi, da se mi je vse skupaj zaustavilo. 

Potem pa se je zgodilo to kar se je. Še svet se je zaustavil. Da bi lahko prav vsi, vsak pri sebi pogledali v sebe, oziroma kakorkoli začeli tako ali drugače delovati  - drugače.

Tudi sama sem se začela še globlje spraševati o svojih delovanjih in zgodilo se je, da je s pomladjo moje ustvarjanje še bolj zavižalo v naravo. Tokrat ne v gozd, ampak tja, kjer je prej sicer bolj ali manj delovala mami, še prej pa babica, oziroma stara mama, kot smo ji rekli. In pred tem po vsej verjetnosti prav vse moje prednice.

Na vrt. 

Takoj, ko se je začela prebujati narava, sva šla s fantom v akcijo, zbrala vsa možna semena in začela saditi. Na terasi, kjer se je v navadi na veliko družilo je fant postavil diy rastlinjak, kjer se zdaj več družijo rastline, kot mi (ljudje). Ustvaril(a) sva še več prostora na vrtu, za zraven kmalu v svoj čebelnjak prideta še dve novi družini čebel. In sva začela. Vse je zdaj polno sadik, roke umazane od zemlje pa regratovih cvelic, ki sem jih zadnjič nabrala, ker poskušam delati regratov med (čeprav na prvi pogled, ko gledam tisti kozarec mislim, da mi letos ne bo uspelo. Nič zato, se učim z naravo).

Se pa še toliko bolj čudim čudežu narave - kako lahko v semenu, ki je lahko star tudi več let - še vedno spi inteligenca življenja. Takšna inteligenca, ki v ravno pravih pogojih zbudi svoje znanje in svoj klic, k življenju, k transformaciji, k rasti. Izjemno je. Prav ta stik s tem naravnim delovanjem, lahko tudi za koga čudežem, zbuja še večje spoštovanje in zavedanje veličastnosti narave.
Sploh, ko se zdaj sprehajam skozi gozd, ali kje ob reki, si skušam vsako rastlino, ki je pred menoj predstavljati, da je bila enkrat čisto majhno seme, ali pa tako mikro majhen tros, iz katerega je nastalo življenje. Da ne govorim tudi pri nas samih, ljudeh, oziroma vseh živalih. Kako izjemno. Iz tako malega, kako veliko in izjemno lahko zraste. Kakšna inteligenca življenja.

Zato mi je vse to še toliko bolj v navdih, ki upam, da bo trajal tudi v dolgoletne izkušnje, dogodivščine. Da lahko s svojo ljubeznijo in negovanjem, ustvariš nekaj čisto malega, kar zraste in se transformira v veliko. Mogoče pa prav s takšnim delovanjem, ko z lastnimi očmi spremljaš in rokami neguješ vso to transformacijo, lahko ceniš vse to, tudi življenje še mnogo bolj. Mnogo bolj.

In vse je nenehno učenje. Nenehno delo, ki se tudi v času, ko se svet zaustavi ne konča, ampak še hitreje in bolj - nadaljuje. Če zaspimo, gre tudi tisto veličastno mimo nas, ali pa se celo, še hujše - uničuje.

Vse čemur dajemo pozornost, čas, trenutek, prostor - raste. Na svoj način, z inteligenco semen, ali pa misli, ki si jih tudi predstavljam, kot mala semena, ki jih posadimo na svojem zelniku, ki kaj kmalu potem dobijo korenine tudi v samih rokah in nogah, oziroma v materiji.

Prav vse je nekje, nekoč, tukaj in zdaj, tam in jutri - nastalo iz semen. Velikih in malih, pa tudi tistih nevidnih, za katere ne bi rekli, da so semena, pa še vseeno vzklijejo, ko pride pravi čas in prostor za razvoj.

Narava je od zunaj, in od znotraj.

- Ana Pirih