Vonj preteklosti
Danes sem ga v eni izmed lokalnih trgovin spet zagledala. Čaj, ki sicer ni nič posebnega, a imam na mešanico začimb, ki so zmešane v njegovih vrečkah in ustvarjajo res čaroben vonj, posebne spomine. Spomine, ko se je pri meni začelo vse precej globoko spreminjati. In res, takoj ko se je po sobi začel širiti vonj kardamoma, cimeta, nežnega ingverja,.. je šlo skozi mene. Tisti čas, ko sem predano in tako zelo spontano vstopila v še globlje raziskovanje, gibanje, dihanje in odpiranja nečesa res posebnega. Istočasno, ko se mi je "odpiralo" telo, so se mi odpirale ideje, kako vse to tudi ustvarjati za druge. Z veliko željo po tem, da še koga povežem in komu pomagam začutiti to "notranjo svobodo".
Vse se je dogajalo tako surrealno, tako tekoče, brez nikakršnih navezanosti na cilje, na znanje, na "tako mora biti", ampak popolno predajanje v trenutek in v neskončno širino ustvarjalnosti, kjer nisem razmišljala nič o tem "da se ne da", samo kaj vse bo. In sem poskušala. Raziskovala naprej. In je šlo.
Vse to se je dogajalo tako, kot da bi me nekdo vodil na to pot. Me usmerjal, da sem izbrala prav to in me od nekje spodbujal. Res, še danes mi je toplo pri srcu, ko se spomnim kakšnih naključij od takrat.
Takrat me je vodila takšna igrivost in vedoželjnost, pa velika želja da bi takšne občutke ustvarila še za koga, popolne neznance. Počutila sem se, kot, da bi se vrnilo nazaj življenje. In se odprlo novo vesolje raziskovanja in ustvarjanja.
Vse to pa se je potem sčasoma vkalupilo v resnost in strogost. Vsa igrivost, zabava, smeh, sproščenost se je v trenutku enega leta popolnoma zaprla in me "stisnila". Svet se mi je postavljal na glavo, zraven pa sem se omejevala še s pravili, da to in ono mora " biti tako in tako", da jaz "moram biti tako in tako", ker če ne - NI(sem) PRAV. Postala sem vse bolj težka in če se pogledam, tudi precej naporna. Do sebe in do drugih. Kot nekakšna res težka in zategnjena učiteljica kakšnega še bolj zategnjenega predmeta.
In zdaj, ko pogledam nazaj in če izvzamem vse tiste izgube, ki so se mi dogajale zraven - je bilo prav ta navezanost na "kako mora biti", na pravila, na strah pred tem ali bo ali ne bo, na strah pred izgubo - ki mi je zaprl toliko, TOLIKO spontanosti in igrivosti in zraven zaprl tudi TOOLIKO sebe in zaupanja v sebe. Pa zabave in preprostosti, ki pride zraven. Ali res mislimo, da je treba vedno imeti stres in slabo, pa vse pod kontrolo, da "je prav" in ko tega ni, da je ali bo šlo nekaj narobe? Takšne (recimo temu) slabe stvari nam res dajejo nove vpoglede, še večjo širino srca, nam daje transformacije, metamorfozo, a je prav sprejemanje in prepuščanje, igrivost, sproščenost, otroška radovednost tista, ki spodbudi zaupanje vase, v ustvarjalnost, da se preprosto zgodi - kar "kliče". Je polarnost, ki mora biti skupna, da se lahko zgodi - tretje. Nekaj novega.
Zato ne zanemarjajmo slabega in tudi ne dobrega. Predvsem pa, naj se odpira tudi v "resnih" učenjih prostor za smeh, za igrivost, sproščenost,... in s tem - za sprejemanje, ker s tem lahko odpremo prav ta vrata v svojo neskončnost kreative - ustvarjanja, zaupanja.
V neskončnost.
Prav zdaj, ko se vonj že skoraj popitega čaja širi mimo tipkovnice in mi riše takšno srečno nostalgijo v srce - se počasi v sebi lotevam novih mini projektov Narave v naravi. Naj ostanejo zaenkrat še zapisani na mojih pildkih, v upanju, da jih lahko uresničim in jih delim - s komurkoli, ki ga pokliče in ki mu "zadiši" vonj svoje nostalgije ali vonj, ki pričara nove spomine.
Pogled nazaj, za korak naprej.
- Ana
Vse se je dogajalo tako surrealno, tako tekoče, brez nikakršnih navezanosti na cilje, na znanje, na "tako mora biti", ampak popolno predajanje v trenutek in v neskončno širino ustvarjalnosti, kjer nisem razmišljala nič o tem "da se ne da", samo kaj vse bo. In sem poskušala. Raziskovala naprej. In je šlo.
Vse to se je dogajalo tako, kot da bi me nekdo vodil na to pot. Me usmerjal, da sem izbrala prav to in me od nekje spodbujal. Res, še danes mi je toplo pri srcu, ko se spomnim kakšnih naključij od takrat.
Takrat me je vodila takšna igrivost in vedoželjnost, pa velika želja da bi takšne občutke ustvarila še za koga, popolne neznance. Počutila sem se, kot, da bi se vrnilo nazaj življenje. In se odprlo novo vesolje raziskovanja in ustvarjanja.
Vse to pa se je potem sčasoma vkalupilo v resnost in strogost. Vsa igrivost, zabava, smeh, sproščenost se je v trenutku enega leta popolnoma zaprla in me "stisnila". Svet se mi je postavljal na glavo, zraven pa sem se omejevala še s pravili, da to in ono mora " biti tako in tako", da jaz "moram biti tako in tako", ker če ne - NI(sem) PRAV. Postala sem vse bolj težka in če se pogledam, tudi precej naporna. Do sebe in do drugih. Kot nekakšna res težka in zategnjena učiteljica kakšnega še bolj zategnjenega predmeta.
In zdaj, ko pogledam nazaj in če izvzamem vse tiste izgube, ki so se mi dogajale zraven - je bilo prav ta navezanost na "kako mora biti", na pravila, na strah pred tem ali bo ali ne bo, na strah pred izgubo - ki mi je zaprl toliko, TOLIKO spontanosti in igrivosti in zraven zaprl tudi TOOLIKO sebe in zaupanja v sebe. Pa zabave in preprostosti, ki pride zraven. Ali res mislimo, da je treba vedno imeti stres in slabo, pa vse pod kontrolo, da "je prav" in ko tega ni, da je ali bo šlo nekaj narobe? Takšne (recimo temu) slabe stvari nam res dajejo nove vpoglede, še večjo širino srca, nam daje transformacije, metamorfozo, a je prav sprejemanje in prepuščanje, igrivost, sproščenost, otroška radovednost tista, ki spodbudi zaupanje vase, v ustvarjalnost, da se preprosto zgodi - kar "kliče". Je polarnost, ki mora biti skupna, da se lahko zgodi - tretje. Nekaj novega.
Zato ne zanemarjajmo slabega in tudi ne dobrega. Predvsem pa, naj se odpira tudi v "resnih" učenjih prostor za smeh, za igrivost, sproščenost,... in s tem - za sprejemanje, ker s tem lahko odpremo prav ta vrata v svojo neskončnost kreative - ustvarjanja, zaupanja.
V neskončnost.
Prav zdaj, ko se vonj že skoraj popitega čaja širi mimo tipkovnice in mi riše takšno srečno nostalgijo v srce - se počasi v sebi lotevam novih mini projektov Narave v naravi. Naj ostanejo zaenkrat še zapisani na mojih pildkih, v upanju, da jih lahko uresničim in jih delim - s komurkoli, ki ga pokliče in ki mu "zadiši" vonj svoje nostalgije ali vonj, ki pričara nove spomine.
Pogled nazaj, za korak naprej.
- Ana
Comments
Post a Comment