V(a)se

. 

Sprehod se mi začne bolj ležerno, z neko težo v sebi, ki me je preplavila ob jutru. Ampak se korak s korakom, po neznani poti - vedno bolj polni. 

Zvok, vonj, mir - mene in narave. 

Na poti ob gozdu, kjer ni prav nič, kot midva z Jakobom, me zavira še strah - kaj če... strahovi jutra se spremenijo v strahove trenutka. Kaj, če...

... kaj, če srečava medveda. 

Kaj, če?!

Koliko "če"-jev je v naših glavah. No, za druge glave nevem, za svojo pa. Preveč prostora zasedajo. In (v mojem primeru) rišejo toliko scenarijev, da jih včasih sploh ne dohajam več.  

Ob pogledu na Jakoba pa vidim, da jih on nima prav nič. Prav zdaj, ko to pišem, na toplem v svoji mini "pisarni", je začel smrčati in mi še enkrat po tiho sporočil, da jih res, čisto zares nima - "če"-jev namreč. 

A se mi dozdeva, da jih čuti. Moje, oziroma naše "če-je". 

Z mojo naraščajočo sproščenostjo, ko se oddaljiva stran od šuma ceste, ki se sredi gozdne poti na neki točki približa sprehajalcu. Tam sredi ničesar, gozda, hribov nad nama in v bližini reke - je tudi sam postal bolj živahen. Razigran od širine gozda in tisočerih vonjav. 

Ko se sprostim in ga vidim tako živahnega, začnem počasi spet videvati - male detajle narave, ki se mi sicer ob "polni glavi" izmuznejo. Jih ne srečam, ne vidim. Jih nisem videla prav nič, ko sva začela s sprehodom. 

Detajli, ki so mi kot mali znaki na poti. 

Ko se vračava proti avtu, pa le zagledava sprehajalca s psičko. 

Jakob, kot vedno, pazljivo in previdno, s prikritim strahom, ki se mu bere na repu in, ki ga čutim v mojem prsnem košu. Ni prijetno, a smo že navajeni. In skoči v svojem laježu, glasno in z zobmi. Kot vedno. Brez, da bi še prej vsaj spoznal pasjo družico, ki je prišla nasproti. 

Čeprav ve, da ne sme - se mu ta scenarij vedno ponavlja. Ga razumem. To so njegovi strahovi trenutka narave, ki eksplozivno butnejo ven. V agresiji kakopak, da "pred ranljivostjo strahu", ki ga preplavi zaščiti sebe in lastnika.

Ga z glasom in še bolj grobim potegom njegove vrvice "pripeljem" nazaj iz stanja eksplozivnega transa. In se zave, da ni naredil prav.  Končno dovoli smrčku, da zavoha psičko, s spoštovanja vredno starostjo - takrat se končno omehča tudi njegov rep in se že napolni z igrivo grivo. 

Oh, draga duša - kako mi vedno sporočaš, da ni treba takoj "na poskok" in horuk v zrak, "z zobmi", ognjem, ki zapiha iz vseh lukenj sebe. Prisluhni, vonjaj, začuti... počasi. 

Ker mogoče pa le ni tako, kot ustvarja obrambni mehanizem, ki je res že precej raztresen od ustvarjanja iluzij. 

Vse. Je. Vredu. 

Res. Vse je v redu. 

Ob prihodu k avtu, sta bili na parkirišču še vedno dve veliki, čudovito oranžni buči. 

Prva beseda, ki mi je prišla v misel, ko sem ju zagledala, ko sva se pripeljala: obilje. 

 Sem si rekla, da v kolikor bosta še vedno tam, ko se vrneva, jih pa midva odpeljeva. 

In tako sva jih naložila v avto, čeprav z mislijo, da ni lepo, da se tako vzame. A kaj, ko je bila škatla (v kateri sta bili) že kar nekajkrat prepojena z jesenskim dežjem. 

V trenutku, ko pospravim prvo bučo iz gozda priteče veverica, ki je imela poln gobček malih vejic, ki jih je nabrala za svoje gnezdo. 

Skozi mene pa gre sporočilo, da naj si naberem in SPREJMEM tisto, kar se mi ponuja. 

Zaupaj. Naravi in trenutku. 

Z zaupanjem in spuščanjem kontrole - prave stvari pridejo na pot.

Včasih celo takšno obilje, da komaj verjamemo, da se nam je to zgodilo. 

Surrealno. 

S strahom pa jih, oziroma ga opazimo samo bežno, ali pa sploh ne. 

Skrije se pred našimi očmi, čeprav je tam. Ne pusti, da bi ga videli, spoznali.

A čaka, da končno spet...

.... prisluhnemo, začutimo. 

In spet verjamemo. 

V(a)se. 

- Ana