V / IZ dih

Na sprehod z naravo, ki je obojestranska - notranja in zunanja. Vse obenem. Narava v naravi. 

V dotik, ki ni nujno, da je dotik, je pa stik, ki pomirja, harmonizira, da čutiš, vidiš, slišiš, vonjaš, otipaš, okušaš več, kar je sicer vedno v tebi in pred teboj. Samo odstiraš si meglice (ne)vednosti, oziroma se spominjaš spet tistega, kar že veš. Je v tebi, v nas, ker smo vsi del notranje in zunanje - narave v naravi In takrat, ko se odpirajo vedenja - takrat zares zaživiš, vidiš, oziroma razumeš veliko več, kot da bi skozi tebe stekla dodatna življenjska vitalna energija iz izvira, ki je bil do zdaj še skrit. 

Iz meglic, na sprehod. V stik. Od znotraj. Od zunaj. Pri vsakem malo drugačen, a s koreninami in vejami, ki se prepletajo. 

Stik z naravo je povezava, ki jo že poznamo, ker je v naših celicah, tkivu, dihu in je del nečesa mnogo večjega, prepletajočega, zemeljskega, planetarnega. Ni nekaj kar lahko kupiš in prodajaš - je neprecenljivo. Nič ni več in nič ni manj. 

Drevo (narava) in človek.

Naš vdih je njihov izdih, njihov izdih je naš vdih. 

Dotik, oziroma stik, ki nas vrača nazaj v sebe in k sebi. K naravi. V preprostost. V čuj(ečnost), pozornost in nazaj v delovanje in opazovanje narave. To je zdravje. V poslušanje ciklov. In učenje od nje in njih. To je pot, ki hrani, polni in zdravi naravo v naravi. Celice, ki se združujejo v celoten planet. 

Vse pa se začenja pri eni sami celici - (v) nas samih, ki pa se obenem ne zapiramo v indivuduum, ampak smo pripravljeni med seboj tudi sodelovati, in z njo. Z naravo. Tako, kot celice med seboj. 

Tako, kot to že vedno dela in ustvarja narava. V povezovalnosti. 

Tako, kot v čebelnjaku, tako kot v gozdu, tako kot v vodi,... 

Korenina enega drevesa podpira korenine in življenje drugega drevesa ali druge rastline, glive, itd... To se širi in prepleta skozi celoten gozd in ustvarja "popoln" ekosistem, ki diha eden z drugim, ne vsak zase. 

V to. Nazaj k naravi. 

V spoznavanja, zdravljenja sebe skozi njo. In njo skozi sebe. 

- Ana