Tista hiška...

... bo (enkrat) najina.

To, sva rekla. Kar oba. On naglas, jaz potiho. Oba ob pogledu nanjo očarana. In nad svetom, ki se odpira okoli nje. Svežino zraka, ki se diha tam.

Mogoče pa res. Se zgodi. Tam. V gozdu in njegovi jasi, ki se odpira popotniku in te povabiva na čaj in razgled. Pa tišino. "Naravo v naravi".

In jo pokaževa. Zares.

Za zdaj, naj se riše v znanih in manj znanih dimenzijah sanj. V sliki pa s prstom, ki kaže v vidno, nevidno (ne)znano.