Skozi celo telo

Kaj pa, če se ne da vsega zapisati ali povedati v besedi, ker je lahko že beseda nekaj drugega. Vsaka črka da nek svoj ritem, ki mogoče že v tistem trenutku govorjenega ne sovpada s tem, kar je notri, v tebi. Je pa velik občutek, duša, ki vibrira s tistim, kar z valom svetlobe prihaja k tebi.

Je OM, ki že ob izgovorjavi izgubi svoj OM, ker se tista res prava vibracija zgodi v občutku. Od znotraj, navzven. Beseda, ki je premajhna, prekratka, a obenem prevelika, predolga. Polarnost v trenutku ritma.

Kaj pa, če gre skozi celo telo. Ta zven. Besed občutja. Skozi celo telo, v katerega je napravljena duša. Skozi celo "telo" telesa. "Beseda", ki tudi ni prava, ker bo vedno nekje na drugem koncu tudi "pravemu polarna" - napačna.

Je "zven" besed občutja, ki mu zmore prisluhniti kdorkoli v telesu napravljeni duši. V duši. Mogoče nas gozd sliši bolj, kot si mislimo, pa ptica nad gozdom zazna bolj, kot čutimo. Pa človek človeka tudi zmore - brez besed, v pogovoru skozi srce, s celim telesom. V vibraciji besede, ki ni beseda, je pa širina spremenljivega, a večnega. Zaznavnega. Narava v naravi. Z dušo.

Skozi celo telo. Vibriramo. Čutimo. In, ko tem občutkom damo besedo, ki jo napolnimo s čustvom, srcem, telesom - takrat se zgodi, da beseda ni več beseda. V trenutku se razgradi v "vibracijo", val svetlobe, ki gre naprej. Do drevesa, do ptice, do človeka. Takrat dobi širino spremenljivega, večnega.

Takrat (spre)govori. Duša. Duši.
- Ana