Romanje
Ljubi ljudje.
Naj vas lepe slike ne zavedejo. Ljudje kje v naravi, ali joga asane nekje sredi gozda, jezer, reke, morja,... ne od mene, ne od kogarkoli drugega. Lahko so navdih za vašo pot, še kam dlje, v globino sebe. Ta pot pa pelje vsaka po svoje. Brez perfektnih slik, ampak s filmom, ki ni nič, prav nič pocukran in ne diši po scenariju, ki ga vsi poznamo in ga je prelahko kupiti.
Se kdo vpraša - kaj pa je znotraj, ko vidi te slike? Kaj je tam znotraj v duši? Kako je tej osebi? Je res tako lepo in perfektno, vedno in povsod? Je res tako gibljivo? Tako spontano, vedno nasmejano, vedno teče po maslu? Ali pa - koliko dela je bilo in še vedno je v ozadju, da do tega ali onega sploh prihaja? Koliko odrekanja?
Iz mojega sveta gledano - je zgodba veliko manj perfektna. Velikokrat začinjena s celo paleto strahov, oziroma raznoraznih čustev, ki mi jih joga res pomaga spoznavati in približati do vzrokov, da lahko peljem zgodbo drugače, kot do zdaj. Prijaznejše in veliko polnejše, iskrenejše do sebe in do drugih. Tega pa ne moreš pokazati v sliki ob jezeru, z rokami v namaskar za hrbtom ali pa se smejati našemljenih ust. Je joga, ki se dogaja od znotraj in zahteva veliko predanosti, discipline, odrekanj - še več dela.
No, saj to ni samo v "jogi", ki se danes izgublja v prenasičenosti s "kazanjem" in hvalo. Prav zaradi tega izgublja in izgubljamO svoj čar. V prodajanju. V ocenjevanju, kot pa, da bi se res posvetili sebi, svojemu notranjemu delu, pa tudi drug drugemu in naravi.
Iskanje pozornosti, vse prikazati čim lepše, čim boljše - vse to vodi v vse več depresij, izgorelosti, nezadovoljstva, prodajanja sebe za nekaj kar v resnici sploh ne verjameš, oziroma tega v svojem bitu sploh ne živiš.
Kupujemo in zraven še sebe prodajamo "zvezdniško", ker nas v to peljejo tisti, ki dobro poznajo svet človeka, ki se lovi s svojo samopodobo.
Nepopolni smo. Vsi. Sprijaznimo se s tem. Eni imajo več tega, drugi več onega. Eni veliko manj tega, in še manj tistega in mogoče se prav oni s tem manj ukvarjajo, oziroma jih to še najmanj zanima, ker nimajo drugega, kot sebe. Ene same - čevlje. Kolikokrat se zgodi, da tisti z "manj" materialnega, veliko "več" dajo od znotraj. Iz srca. Iskreno.
V sebi nosimo bolečine in veselja. Ne samo svoja, tudi od naših prednikov. Raznorazna paleta vsega smo. Tudi s strijami na zadnjici, na trebuhu. Brazgotinami od operacij, nezgod,... brazgotinami čustev. Eni z več, drugi z manj. Pa bi radi to še malo bolj prikrili s filtrom ali lažnim nasmehom, ko pa lahko prav iskreno priznanje olajša, sprosti in te mogoče še bolj približa - sebi. A naprej iskreno - sebi. Ne svetu virtualnosti.
Naj všečki ali njihovo iskanje ne bodo tvoja, naša ocena.. Naj "koliko ljudi imaš med sledilci ali na vadbi, delavnici, predavanju,..." ne bo tvoja, naša (o)cena. Naj se ne cenimo ali si sledimo na tak način. Ampak vprašamo, zakaj to sploh počnemo? Je to iskreno? Je to res pomembno, tebi - od znotraj? Da se iščeš/iščemo med številkami? Med potrditvami?
Vrednost sebe je: neprecenljiva in v to "ceno" je vključeno vse kar smo.
Raje se zato vprašajmo - kdo smo? Kaj nas - čisto iskreno zamika, razveseli, kaj nas napolni, izpolni? Pa tudi kaj nas dregne in zakaj? Bolj, ko bomo spoznali ta svoj notranji svet in ga tudi negovali, bolj se bo to videlo tudi od zunaj, ker bomo živeli "svojo resnico" in jo tudi iskreno kazali v svet. Tisto najpomembnejše se zgodi - v notranji naravi in se potem kaže skozi našo energijo, naš govor, naš pogled, naš gib.
Seveda z vsem tem, ne gre v zanikanje ali grajanje vseh teh družbenih stičišč, kjer se srečujemo virtualno - prav tu se najdejo tudi čudovite izjeme, ki tisto kar kažejo tudi res živijo, oziroma iskreno čutijo, podajajo naprej in združujejo množice, ki jim je tisto v navdih. Ali pa kažejo resnico sveta, da nam dajo misliti in tudi sami spremeniti kaj - narediti stvari drugače pri sebi, v naravi.
Cenite in cenimo to, kar nas pelje po naši pot, da gremo ritem za ritmom naprej vsak na svojem "romanju". Bodimo SVOJIM čevljem zvesti, ker obujanje drugih prinaša žulje in nelagodje. Odprimo, oziroma naučimo se biti zvesti samim sebi, a sprejemati tudi tiste, ki nas ne razumejo. Naj ta pot ne bo egoistična, ampak pot sprejemanja. Brez obsojanja. Tisti, ki so nam za zgled pa hodimo z njimi, drug ob drugem - če pa nas kje na poti zamika da bi šli pogledati še pot pri drugem ovinku, pojdimo tja. Saj se mogoče spet kje, na naslednjem ovinku spet srečamo.
Ideali? Mogoče.
A je možno iti s sprejemanjem in v svojim čevljih. Do sebe in do drugih.
Če se le zazremo vase in gremo s svojim ritmom. V notranjost in z njo začnemo delati.
Takrat nam stvari kar same pridejo na pot. A če bomo sedeli, čakali in sanjali o čevljih koga drugega, smo zgrešili mnogo pomembnega.
Do sebe prideš prav s tem, da vstaneš, si obuješ svoje čevlje in greš na pot.
Vse ostalo se pokaže.
Prej ali slej.
Vztrajaj(mo).
- Ana
Naj vas lepe slike ne zavedejo. Ljudje kje v naravi, ali joga asane nekje sredi gozda, jezer, reke, morja,... ne od mene, ne od kogarkoli drugega. Lahko so navdih za vašo pot, še kam dlje, v globino sebe. Ta pot pa pelje vsaka po svoje. Brez perfektnih slik, ampak s filmom, ki ni nič, prav nič pocukran in ne diši po scenariju, ki ga vsi poznamo in ga je prelahko kupiti.
Se kdo vpraša - kaj pa je znotraj, ko vidi te slike? Kaj je tam znotraj v duši? Kako je tej osebi? Je res tako lepo in perfektno, vedno in povsod? Je res tako gibljivo? Tako spontano, vedno nasmejano, vedno teče po maslu? Ali pa - koliko dela je bilo in še vedno je v ozadju, da do tega ali onega sploh prihaja? Koliko odrekanja?
Iz mojega sveta gledano - je zgodba veliko manj perfektna. Velikokrat začinjena s celo paleto strahov, oziroma raznoraznih čustev, ki mi jih joga res pomaga spoznavati in približati do vzrokov, da lahko peljem zgodbo drugače, kot do zdaj. Prijaznejše in veliko polnejše, iskrenejše do sebe in do drugih. Tega pa ne moreš pokazati v sliki ob jezeru, z rokami v namaskar za hrbtom ali pa se smejati našemljenih ust. Je joga, ki se dogaja od znotraj in zahteva veliko predanosti, discipline, odrekanj - še več dela.
No, saj to ni samo v "jogi", ki se danes izgublja v prenasičenosti s "kazanjem" in hvalo. Prav zaradi tega izgublja in izgubljamO svoj čar. V prodajanju. V ocenjevanju, kot pa, da bi se res posvetili sebi, svojemu notranjemu delu, pa tudi drug drugemu in naravi.
Iskanje pozornosti, vse prikazati čim lepše, čim boljše - vse to vodi v vse več depresij, izgorelosti, nezadovoljstva, prodajanja sebe za nekaj kar v resnici sploh ne verjameš, oziroma tega v svojem bitu sploh ne živiš.
Kupujemo in zraven še sebe prodajamo "zvezdniško", ker nas v to peljejo tisti, ki dobro poznajo svet človeka, ki se lovi s svojo samopodobo.
Nepopolni smo. Vsi. Sprijaznimo se s tem. Eni imajo več tega, drugi več onega. Eni veliko manj tega, in še manj tistega in mogoče se prav oni s tem manj ukvarjajo, oziroma jih to še najmanj zanima, ker nimajo drugega, kot sebe. Ene same - čevlje. Kolikokrat se zgodi, da tisti z "manj" materialnega, veliko "več" dajo od znotraj. Iz srca. Iskreno.
V sebi nosimo bolečine in veselja. Ne samo svoja, tudi od naših prednikov. Raznorazna paleta vsega smo. Tudi s strijami na zadnjici, na trebuhu. Brazgotinami od operacij, nezgod,... brazgotinami čustev. Eni z več, drugi z manj. Pa bi radi to še malo bolj prikrili s filtrom ali lažnim nasmehom, ko pa lahko prav iskreno priznanje olajša, sprosti in te mogoče še bolj približa - sebi. A naprej iskreno - sebi. Ne svetu virtualnosti.
Naj všečki ali njihovo iskanje ne bodo tvoja, naša ocena.. Naj "koliko ljudi imaš med sledilci ali na vadbi, delavnici, predavanju,..." ne bo tvoja, naša (o)cena. Naj se ne cenimo ali si sledimo na tak način. Ampak vprašamo, zakaj to sploh počnemo? Je to iskreno? Je to res pomembno, tebi - od znotraj? Da se iščeš/iščemo med številkami? Med potrditvami?
Vrednost sebe je: neprecenljiva in v to "ceno" je vključeno vse kar smo.
Raje se zato vprašajmo - kdo smo? Kaj nas - čisto iskreno zamika, razveseli, kaj nas napolni, izpolni? Pa tudi kaj nas dregne in zakaj? Bolj, ko bomo spoznali ta svoj notranji svet in ga tudi negovali, bolj se bo to videlo tudi od zunaj, ker bomo živeli "svojo resnico" in jo tudi iskreno kazali v svet. Tisto najpomembnejše se zgodi - v notranji naravi in se potem kaže skozi našo energijo, naš govor, naš pogled, naš gib.
Seveda z vsem tem, ne gre v zanikanje ali grajanje vseh teh družbenih stičišč, kjer se srečujemo virtualno - prav tu se najdejo tudi čudovite izjeme, ki tisto kar kažejo tudi res živijo, oziroma iskreno čutijo, podajajo naprej in združujejo množice, ki jim je tisto v navdih. Ali pa kažejo resnico sveta, da nam dajo misliti in tudi sami spremeniti kaj - narediti stvari drugače pri sebi, v naravi.
Cenite in cenimo to, kar nas pelje po naši pot, da gremo ritem za ritmom naprej vsak na svojem "romanju". Bodimo SVOJIM čevljem zvesti, ker obujanje drugih prinaša žulje in nelagodje. Odprimo, oziroma naučimo se biti zvesti samim sebi, a sprejemati tudi tiste, ki nas ne razumejo. Naj ta pot ne bo egoistična, ampak pot sprejemanja. Brez obsojanja. Tisti, ki so nam za zgled pa hodimo z njimi, drug ob drugem - če pa nas kje na poti zamika da bi šli pogledati še pot pri drugem ovinku, pojdimo tja. Saj se mogoče spet kje, na naslednjem ovinku spet srečamo.
Ideali? Mogoče.
A je možno iti s sprejemanjem in v svojim čevljih. Do sebe in do drugih.
Če se le zazremo vase in gremo s svojim ritmom. V notranjost in z njo začnemo delati.
Takrat nam stvari kar same pridejo na pot. A če bomo sedeli, čakali in sanjali o čevljih koga drugega, smo zgrešili mnogo pomembnega.
Do sebe prideš prav s tem, da vstaneš, si obuješ svoje čevlje in greš na pot.
Vse ostalo se pokaže.
Prej ali slej.
Vztrajaj(mo).
- Ana
Fotografija: Miha Vahčič
Comments
Post a Comment