Odklop v "samo - čutnost"

Na pot(i). 

V odklop, ki je prinesel vonj in zvok mirnega morja, ki res tako zelo napolni dušo. A vedno nekje v sebi z občutkom, da moram res, res globoko dihati, da lahko zajamem, kar se le da, ker ne vem kdaj se spet vrnem. Na to mesto širnega morja.

Ko sedim tam na obali, ob tako prijetnem zvoku vode, z nogami zakopanimi v pesek in z valovi, ki prihajajo in odhajajo, vsakič ob stiku z mano pa pustijo s hladom in soljo napeto kožo.... in rokami, ki zarijejo v ta isti pesek in čakajo, da pride - nov val morja v dotik in čut. Tam se zavem življenja, ki je veliko več, kot samo moj "mehurček" sveta. Koliko in kako mi to manjka? Ta stik. S temi kraji. Prav s takšnimi trenutki samo - čutnosti. 

In se sprašujem, kako in koliko jo vsi izgubljamo to samo - čutnost življenja, sveta.

Izgubljamo s tistimi trenutki, ki nas nekje od znotraj bolj mašijo, kot odpirajo. Hranijo z občutkom, da moramo vedno kaj objavljati in pokazati kaj se nam dogaja, kaj počnemo, kako počnemo - oziroma "da se kažemo", namesto da bi samo čutili, da bi samo bili. Hrano, ki po žilah požene nesproščenost, živčnost, napetost, v psiho pa hranila za manjvrednosti, nesigurnosti, pomanjkanja pozornosti in še en kup "nesnage"...

Kaj, ko bi tam res samo začutili svoja stopala, ki se zakopljejo v pesek in se prepustili, da jih zaobjame že od jeseni precej ohlajena morska voda. Samo to. Brez telefona zraven.
 Mogoče se samo šli joge ali kakšne druge oblike vadbe, ki je zdaj v modi, šli na hrib ali pa v mrzlo vodo brez da bi vsakič - vedno in znova morali to pokazati. Nekomu drugemu. Kaj pa svoji duši? Delamo to zase, za svoje dobro počutje, za svojo rast ali za druge? Mogoče tiste, ki nam "dajo" všeček, da pripadamo, da dobimo zvok in barvilo pozornosti. Prinašajo pa nam samo instantno dobro voljo, ki vsak dan hoče še in še in še. V resnici je strupena, velikokrat neiskrena in res - zasvoji, tudi proda. Dušo in telo.

Da tako pozabljamo na svojo dušo? Na svoj čut in svoj lasten klic. Da si tako vzemamo poln dih? Zapravljamo čas za nastavljanje, kazanje, samohvalo, kot pa za - življenje, za naravo, za lasten uvid v kaj? Da zamujamo toliko polnejših trenutkov, ki nas delajo veliko iskrenejše, zabavnejše, sproščene, kot pa zaigrane in vidno raztresene - zdaj tu, zdaj tam? Smo si res blizu, samemu sebi - ali pa z vsem tem primerjanjem, ocenjevanjem, s to "igro" ega celo še bolj daleč stran?

Je to res smiselno? Je to res prava, iskrena pot, do sebe, v sebe? 

Odklop in v čutenje. Tam se pokaže najbolj. 

Ko se res  (za)čuti tisto hladno plavanje, joga, hrib ali karkoli, karkoli zdaj v tem ali onem trenutku delamo - res začuti od znotraj. Brez želje, da bi pisali lastno samohvalo in se kazali. Tam, v takšnim trenutkih si pripadamo mnogo bolj. Bližje smo si - bolj kot si mislimo. Sebi in mogoče celo eden drugemu. Od znotraj, navzven. Ne od navzven, znotraj. Od notri nas pokliče res tisto, kar smo mi. V zavedanju in sprejemanju, da to ne pride kar tako, instantno, z enim klikom in tisočimi všečki, ampak se zgodi organsko, naravno. V svojem ciklu. Takrat pa ne en, ne milijon všečkov ne pomenijo nič, ker to sploh in čisto zares - ni pomembno.

Polnimo se s takšnimi trenutku, kjer bomo zapolnjeni veliko bolj. Veliko, veliko bolj. Zapolnjeni in izpolnjeni. Od znotraj.

V lastni - naravi v naravi.

- Ana