Štirikoten.

Lepo je. Ko se malo zamenja barva neba. Tudi v sivino in dež. Iz poletja v jesen. In v zimo. 

Čeprav vedno čutim cmok v grlu, ko na gladini jezera zagledam prve obarvane liste, ki so odpadli iz drevesa. Stisne me, ker se zavedam, da je nečesa konec. 

Ampak, ko pride tako "toplo" in zemeljsko obarvana jesen - paše. Kot, da bi te sama zemlja, narava želela prizemljiti od vse hitre, cvetoče in "ledbeče" energije poletja. 

Zemlja v poslušanju ritma lune, nas vse premakne ob pravem času, da ni premalo in preveč vsega. Od znotraj. Od zunaj. 

In prav zdaj je tako prijetno piti čaj, prižgati kakšno svečko in spet stisniti sebe - od znotraj. Ne spet hiteti in bežati stran od sebe - vsepovsod, ampak si nameniti čas. Se vrniti k sebi. 

Kot listje na drevesu, ki je ob pomladi hranila iz zemlje pognalo v svoje korenine, v debla in v veje, da se je odprlo listje in dalo življenje še drugim bitjem in čez čas poletja, prav zdaj skozi jesen v zimo prav to listje odpada nazaj na zemljo, da se spet spremeni v hranilo. 

Zato so tako posebni ti cikli narave - ker niso samo za rastline in za "nebo", ampak za vse nas. Da se lahko zgodi "življenja krog". Da se lahko zgodi dviganje in spuščanje. Rast in razkroj. Čas za "ven" in čas za "notri". Čas za odpiranja, povezovanja in hkrati čas za spuščanja in umirjanja. Vse s svojim namenom in ritmom. 

Čeprav sem bolj za tisti čas, ko lahko bosonogih nog mirno, toplih stopal hodim naokoli, me po daljšem obdobju cvetenja in sonca prav prijetno od znotraj pogreje tudi umiritev z dežjem in meglo. Takrat grem "navznoter" in se povežem. Še bolj. In, ko zopet "zacveti", širim tudi sama svojo vibracijo "navzven". Enkrat hranila od znotraj, drugič od zunaj.

Krog, ki si ga kdo, ki živi v tropih sploh ne predstavlja, a je tudi njegov ritem vedoč ali nevedoč povezan z ritmom narave njegovega okolja. 

Moj / naš je takšen. Štiri"koten". 

Včasih tudi pet - če pride takšno čarobno "babje" poletje.

A vsak kot - zaključuje svojo celoto. 

In se združuje v krog gibanja. 

Naj nam bo narava navdih. Da je vse cikel. Da je vse krog. 

Vedno spreminjajoč. 

Ki se mu ne prilagajamo, ampak to živimo s krajem, kjer se rodimo, oziroma živimo.

Tako vibriramo. 

In bolj, kot se povežemo s tem ritmom. Ga zaznamo. Začutimo. In zaživimo

Bolj spoštljivo in polno lahko delujemo. 

Do sebe. In do narave.

Narava. V naravi. 

Smo vsi. 

Ritem z ritmom. 

Vibracija. Povezana z vibracijo. 

Kako pa vibriraš ti? 

-Ana P.