Nikoli ni prepozno
Raziskava projekta National Trust (na svoji spletni strani omenjajo, da so ena največjih dobrodelnih organizacij za ohranjanje naravnega okolja v Evropi), ki jo je izvedla Univerza v Derby-ju je pokazala, da kar 90 odstotkov otrok iz področja Anglije, Wales-a in Severne Irske starih med 8 in 15 let redko ali sploh nikoli še ni videlo (gledalo) sončnega vzhoda.
V projekt so poleg 2.096 oseb nad 16 let, zajeli 1.051 otrok, kot že zgoraj omenjeno med 8 in 15 let.
Prav tako je zelo visok odstotek tistih otrok, ki so zelo redko ali še nikoli povohali kakšno divjo rožico (83 %), redko ali nikoli tudi niso poslušali ptičjega petja (77%), samo nekaj pa se jih je zvečer ustavilo in pogledali zvezde ali luno (24%).
Kljub temu 73 odstotkov otrok v raziskavi meni, da jih skrbi upad naravnega okolja in same narave.
Vse to samo "nekaj" otrok Anglije, Wales-a in Severne Irske. Sprašujem se kaj šele ostali otroci? Ali pa otroci tu pri nas. Kaj bi statistika pokazala pri nas?
Številke, ki so se ustavile pri "redko" ali "nikoli" so bile pogoste tudi pri odraslih - skoraj 80% jih je navedlo, da redko ali nikoli ne povohajo divjih rožic (79%), si ne vzamejo trenutka, da bi poslušali ptičje petje (62%), malo več kot polovica tudi redko ali nikoli ne pogleda sončnega vzhoda (57%), premikajoči se oblaki zanimajo le redke (27%), malo več zvezde in luno (38%).
Tudi odrasle v raziskavi še bolj kot otroke skrbi stanje v naravi - 81% - še dodatnih 5 odstotkov odraslih pa se strinja, da so potrebni zakoni za ohranjanje narave v Veliki Britaniji.
Raziskava je objavljena tule nekje na sredini strani.
Prav včeraj sem na sprehodu po gozdu srečala babico in dedka z vnukinjo in prvič sem videla kako zelo pozorno so si na sprehodu vzeli čas - za naravo. Opazovali so vse kar je bilo možno, se pogovarjali, raziskovali. Ko sem jih pozdravila so bili edini, ki so mi vrnili nasmeh, pa tudi glasen in jasen pozdrav, kjer čutiš in slišiš energijo. Kako so mi polepšali pot. In potem sem jih srečala še enkrat, ko sem se vračala domov - spet v raziskovanju in še vedno polni energije in topline. Me je že prijelo, da bi jim povedala, kako je to krasno lepo videti in srečati, pa sem jih raje pustila v svojem svetu raziskovanja in občudovanja - narave. Dedek in babica sta vso to ljubezen in čudenje še pri njunih bogsigavedi letih (dobro jih skrivata) delila naprej. Sprašujem se, kako bo na naravo to dekle gledalo kasneje, skozi svoje odrasle oči.
Srečo imamo. In to ogromno, da nam ni treba daleč pa smo že v naravi. In to takšni, ki je zelo bogata in ponekod še zelo čista. Takšna, ki kar kliče po tem, da bi jo pogledal še bližje.
Prav to spoznavanje od bližje pa prebuja tudi zavest. Drugače začneš gledati nanjo, ko doživiš to lepoto pobližje. Tudi na sebe in soljudi.
Vem, da je tudi veliko takšnih, ki kljub temu, da je narava pred njimi, tja ne vstopijo. Tudi za takšne se sprašujem kakšen je njihov svet. Je bolj siv ali barvit? So jih, kot otroke vozili v gozd ali kam na hrib? So jim kazali kaj vse lahko narediš v naravi, brez da bi ji škodoval? So jim pokazali kako lepa je, včasih tudi zelo divja in kako ne rabiš veliko denarja, ne rabiš prav nobenega naziva, da si tam in raziskuješ? Tam preprosto si, kot da bi te slekla.
Zanima me odgovor takšnih. Pa tudi takšnih, ki za seboj, ko so kje zunaj v naravi, smetijo. Tudi njim ni bila prikazana narava, kot mogoče meni, ali pa tisti deklici včeraj v gozd?
Ko boste naslednjič kje na sprehodu v naravi, po možnosti sami, izberite si kakšen lep in miren prostor in samo opazujte. Presenečeni boste koliko stvari boste kar od enkrat videli, srečali, opazili, poduhali, otipali. Presenečeni boste nad lepoto, ki se bo odpirala pred vašimi očmi in za katero vam ne bo treba potovati daleč proč.
Kako že pravijo, "bistvo je očem skrito". Mogoče pa se prav v naravi začne odpirati še več bistva življenja.
Takrat, ko doživi kdo takšno izkušnjo, v tem primeru naravo in njeno prostrano lepoto, takrat se zgodi, kot da se odprejo oči in tudi na življenje nekateri začnejo gledati drugače, spremenijo svoj način življenja, pa tudi cilje. Takrat pa se zgodi prav tisto, kar je vredno. Kar od enkrat postanemo učitelj in navdih mogoče še komu, ki vidi kaj vse ima za svojim lastnim blokom ali stanovanjem in raziskuje. Kar od enkrat prebudi še koga in ga mogoče celo pozdravi nečesa. Če ne drugega pa slabe volje. Kolikokrat slišim od koga starejšega, da je za njega že prepozno. Kot, da bi ta posameznik izgubil smisel in voljo. Nikoli, ampak res nikoli ni prepozno, da se odpre srce in pogleda na svet okoli sebe drugače. Pri nekaterih se zgodi prej, pri drugih kasneje. Lahko tudi na smrtni postelji v zadnjih izdihljajih tega življenja.
Tudi tista babica in dedek včeraj bi lahko rekla, da je že prepozno karkoli delati, a se še naprej učita in raziskujeta. Mogoče pa prav iz te njune odločitve še teče toliko energije življenja.
Ni prepozno, nikoli ni prepozno, za nov korak, drugačen pogled in način delovanja.
Samo odločiti se moramo ali iti naprej po starih vzorcih ali peljati naprej, po novih poteh.
- Ana Pirih
V projekt so poleg 2.096 oseb nad 16 let, zajeli 1.051 otrok, kot že zgoraj omenjeno med 8 in 15 let.
Prav tako je zelo visok odstotek tistih otrok, ki so zelo redko ali še nikoli povohali kakšno divjo rožico (83 %), redko ali nikoli tudi niso poslušali ptičjega petja (77%), samo nekaj pa se jih je zvečer ustavilo in pogledali zvezde ali luno (24%).
Kljub temu 73 odstotkov otrok v raziskavi meni, da jih skrbi upad naravnega okolja in same narave.
Vse to samo "nekaj" otrok Anglije, Wales-a in Severne Irske. Sprašujem se kaj šele ostali otroci? Ali pa otroci tu pri nas. Kaj bi statistika pokazala pri nas?
Številke, ki so se ustavile pri "redko" ali "nikoli" so bile pogoste tudi pri odraslih - skoraj 80% jih je navedlo, da redko ali nikoli ne povohajo divjih rožic (79%), si ne vzamejo trenutka, da bi poslušali ptičje petje (62%), malo več kot polovica tudi redko ali nikoli ne pogleda sončnega vzhoda (57%), premikajoči se oblaki zanimajo le redke (27%), malo več zvezde in luno (38%).
Tudi odrasle v raziskavi še bolj kot otroke skrbi stanje v naravi - 81% - še dodatnih 5 odstotkov odraslih pa se strinja, da so potrebni zakoni za ohranjanje narave v Veliki Britaniji.
Raziskava je objavljena tule nekje na sredini strani.
Prav včeraj sem na sprehodu po gozdu srečala babico in dedka z vnukinjo in prvič sem videla kako zelo pozorno so si na sprehodu vzeli čas - za naravo. Opazovali so vse kar je bilo možno, se pogovarjali, raziskovali. Ko sem jih pozdravila so bili edini, ki so mi vrnili nasmeh, pa tudi glasen in jasen pozdrav, kjer čutiš in slišiš energijo. Kako so mi polepšali pot. In potem sem jih srečala še enkrat, ko sem se vračala domov - spet v raziskovanju in še vedno polni energije in topline. Me je že prijelo, da bi jim povedala, kako je to krasno lepo videti in srečati, pa sem jih raje pustila v svojem svetu raziskovanja in občudovanja - narave. Dedek in babica sta vso to ljubezen in čudenje še pri njunih bogsigavedi letih (dobro jih skrivata) delila naprej. Sprašujem se, kako bo na naravo to dekle gledalo kasneje, skozi svoje odrasle oči.
Srečo imamo. In to ogromno, da nam ni treba daleč pa smo že v naravi. In to takšni, ki je zelo bogata in ponekod še zelo čista. Takšna, ki kar kliče po tem, da bi jo pogledal še bližje.
Prav to spoznavanje od bližje pa prebuja tudi zavest. Drugače začneš gledati nanjo, ko doživiš to lepoto pobližje. Tudi na sebe in soljudi.
Vem, da je tudi veliko takšnih, ki kljub temu, da je narava pred njimi, tja ne vstopijo. Tudi za takšne se sprašujem kakšen je njihov svet. Je bolj siv ali barvit? So jih, kot otroke vozili v gozd ali kam na hrib? So jim kazali kaj vse lahko narediš v naravi, brez da bi ji škodoval? So jim pokazali kako lepa je, včasih tudi zelo divja in kako ne rabiš veliko denarja, ne rabiš prav nobenega naziva, da si tam in raziskuješ? Tam preprosto si, kot da bi te slekla.
Zanima me odgovor takšnih. Pa tudi takšnih, ki za seboj, ko so kje zunaj v naravi, smetijo. Tudi njim ni bila prikazana narava, kot mogoče meni, ali pa tisti deklici včeraj v gozd?
Ko boste naslednjič kje na sprehodu v naravi, po možnosti sami, izberite si kakšen lep in miren prostor in samo opazujte. Presenečeni boste koliko stvari boste kar od enkrat videli, srečali, opazili, poduhali, otipali. Presenečeni boste nad lepoto, ki se bo odpirala pred vašimi očmi in za katero vam ne bo treba potovati daleč proč.
Kako že pravijo, "bistvo je očem skrito". Mogoče pa se prav v naravi začne odpirati še več bistva življenja.
Takrat, ko doživi kdo takšno izkušnjo, v tem primeru naravo in njeno prostrano lepoto, takrat se zgodi, kot da se odprejo oči in tudi na življenje nekateri začnejo gledati drugače, spremenijo svoj način življenja, pa tudi cilje. Takrat pa se zgodi prav tisto, kar je vredno. Kar od enkrat postanemo učitelj in navdih mogoče še komu, ki vidi kaj vse ima za svojim lastnim blokom ali stanovanjem in raziskuje. Kar od enkrat prebudi še koga in ga mogoče celo pozdravi nečesa. Če ne drugega pa slabe volje. Kolikokrat slišim od koga starejšega, da je za njega že prepozno. Kot, da bi ta posameznik izgubil smisel in voljo. Nikoli, ampak res nikoli ni prepozno, da se odpre srce in pogleda na svet okoli sebe drugače. Pri nekaterih se zgodi prej, pri drugih kasneje. Lahko tudi na smrtni postelji v zadnjih izdihljajih tega življenja.
Tudi tista babica in dedek včeraj bi lahko rekla, da je že prepozno karkoli delati, a se še naprej učita in raziskujeta. Mogoče pa prav iz te njune odločitve še teče toliko energije življenja.
Ni prepozno, nikoli ni prepozno, za nov korak, drugačen pogled in način delovanja.
Samo odločiti se moramo ali iti naprej po starih vzorcih ali peljati naprej, po novih poteh.
- Ana Pirih
Comments
Post a Comment