Osvoboditev
Ko kje zagledam slike ali videe sebe, ki jih posname/ujame kdo drug, me ustavi misel. Tam pred mano je ženska, ki je popolnoma drugačna, kot jo vidim jaz skozi svoje lastno ogledalo. Koliko sebe (še) ne poznam, kar me zmorejo videti drugi. Se sploh poznam? In ali se zavedam vse te svoje globine in (z)možnosti. Svoje narave.
Zavedam se je, a prevelikokrat je ne znam živeti, ker še sama ne morem verjeti, kaj gledam v tistih slikah drugih, ker se vidim tako zelo drugače. Veliko manj pisano, kot mislijo in vidijo drugi. Velikokrat preveč, preveč samokritično. Samo sebe vedno znova ranim še najbolj. Vedno znova. Prav tam od znotraj, kjer boli najbolj in to v resnici prav s tem, ko si ne dovolim res živeti vsega kar sem. Preprosto se tega preveč - bojim.
Tudi to je moja "narava" v naravi. Če bi bilo čisto po moje - bi bila ves čas v svojem svetu. V raziskovanju in poglabljanju v vse te notranjosti. Prav potiho. V polnosti in čutnosti narave. Doma in ob posebnih mestih kje v gozdu, ob reki, slapu, jezerih,... V "svoji votlini", obdana s knjigami in knjigami znanj modrecev in ostalih raziskovalcev. In gorami knjig svojih zapisov raziskovanj. Tam, prav tam med vsem tem znanjem in raziskovanjem zaživim najbolj. V svoji samoti. In samoti z živalmi in rastlinami. In gibanjem. A kaj, ko je mogoče še kaj več, kot to. Moje življenje ni "samo votlina", tišina. So tudi ljudje od katerih se učim in katere (mogoče lahko) tudi sama kaj naučim.
Ne lenarim. Zelo trdo delam in raziskujem. V noč in dolgo v dan. A tega nikoli v celoti ne pokažem navzven. Bojim pokazati to plat, ki je še najbolj jaz. Jo omehčati. Spustiti pričakovanja do sebe. A me je strah sveta. Strah življenja. Manjka zaupanja. Predvsem vase. In v ljudi. In vem, tako zelo se tega zavedam, da se to čuti in da se tu tudi izgublja stik med mano in drugimi. Pa tudi v tem kako sebe vidim jaz in kako me vidijo drugi.
Kolikokrat slišim od drugih, ki se jim vsaj malo odprem in pokažem ranljivost, da "si ne bi mislili zame nikoli, da čutim ali da imam to ali ono". Pa imam.
Te opazke zabolijo, ker s tem še bolj hranim svojega notranjega kritika in si govorim, da nisem naredila dovolj - predvsem, da bi "zadovoljila pričakovanja" drugih, prikazala slike še bolj barvite in čudovite, kot da je vse v cvetju in soncu. Popolni perfekciji. A ni. Realnost je drugačna. So tudi sivine. Včasih manjše, včasih večje.
Velikokrat se zaradi tega zapiram. Teh čutenj pričakovanj in nevidnega občutka, da se moram postaviti kot gora, da zaščitim tisto razpokano, ker bi bilo lahko v občutku zavisti, primerjanj od drugih ali druge podzavestne agresije mogoče še bolj ranjeno. Ampak prav tam. Prav tam v razpokah zraste najlepše cvetje, ki je našlo svojo mehkobo in pustilo pot življenju. Je močno, zdravilno, a hkrati ranljivo.
In to je prav čar vsega. Priznanje svoje ranljivosti. Sebi in ostalim. Ni vse prepojeno z najbolj cvetočimi in dišečimi rožami. Ni vse v eni poti, ki gre naravnost, ampak gre po ovinkih, po hribih in dolinah. Včasih gor, včasih dol. Velikokrat je samo jesensko listje, ki odpada in odpada in garamo, da počistimo eno in drugo. Je delo, ki se nikoli ne konča. Ko enkrat odpreš en prostor, takoj skozi ključavnice drugih vrat že zapiha in dviguje nov prah. In spet iščeš nov ključ, da osvobodiš še naslednji prostor. Kljub temu vsakič, ko odpreš novega znotraj sebe - zelo in ogromno zrasteš. Ne nad drugimi, ampak v sebi. In je vredno vsakega garanja. tudi v lastnih bojih. Kot, da bi tisto nakopičeno jesensko listje vrgel na kompost v vedenju, da bo enkrat res nastalo bogato hranilo za življenje.
Tudi mene boli. Tudi sama dvomim. V vse. Vase in v življenje. In v vse to (svoje) delo in raziskovanja, učenja, včasih tudi v ljubezen. Priznam, da sem tudi sama nemočno stala pred odločitvijo ali končati vse, tudi življenje, ali pa narediti stvari popolnoma drugače, kot kdajkoli prej. In se soočiti z življenjem. Vliti moč vase. Priznam, da mi je vsakič zelo težko iti učiti vadbe ali iti nastopati, predavati - se postaviti pred ljudi. Zelo, zelo težko. In porabim ogromno energije, da lahko sploh grem pred ljudi. VEDNO je bilo tako, le da se je včasih to skrivalo za alkoholom, ki je bil lažni bencin za pogum. Tudi to je moja realnost. Vedno sem v spraševanju zakaj to sploh počnem, kar počnem?! Ampak sem vedno znova, vedno znova in vedno znova - videla in vedela. Vidim in vem, da ko se povežem z ljudmi, sem prav tam, prav tu z namenom. Uživam v tem, ko se zgodi. Povezanost. Stik. Vedno znova, ko grem "čez sebe", čez svoje strahove, vidim da le to ni tako grozno, ampak tako izpopolnjujoče, ko dovoliš, da se "zgodi" življenje in tvoja pot. Verjamem, da bo enkrat veliko lažje, ko svoj namen res osmislim in dam vero - vase. In spet naredim stvari drugače. Tako, kot takrat, ko sem se še enkrat odločila za - življenje.
Ker vem, da zmorem in, da zmoreš tudi ti.
Ker imamo prav vsi, čisto vsi v sebi kar drugi "ne bi nikoli mislili, da imamo", pa je tam.
In to je globina svoje lastne - narave v naravi. To so prostori, ki čakajo, da jih odklenemo in v njih končno spustimo "SVETLOBO", da se lahko pobližje in še bolj iskreno spoznamo s svojim bistvom, da ga uspemo videti, zaživeti in prav takšnega tudi odpreti pred drugimi. Pogumno, a ne nad ali pod njimi. In to bistvo je tudi ranljivo, ima cel spekter barv, tudi sivo, "umazano" - ki se ji tako zelo želimo izogniti. Če želimo kaj spremeniti, je na nas, da gremo prav v te prostore in jih počasi čistimo, spreminjamo. Tako se tudi naša notranja - narava v naravi začne uravnovešati, mehčati.
Tista "Narava v naravi", ki je ni treba obsojati in je primerjati s komurkoli, ampak ji dati veliko mero razumevanja in sprejemanja. Tako sebi, tako tudi tistim, ki odpirajo svoje lastne prostore. In - pričakovanja do drugih - spustiti. Tudi prevelika pričakovanja do sebe. Naj se spustijo.
Sprejemanje in občutek, da pri tem raziskovanju nismo sami lahko pomaga veliko lažje najti ključ do novih prostorov razumevanja in odpiranja. S tem pa tudi spreminjanja sebe in mogoče celo tudi svoje poti. Takrat, kar od enkrat začnemo spontano delati stvari - drugače. Bolj smiselno.
To naravo. Raziskujmo jo, sami in s strokovnjaki, če je treba, priznajmo si in tudi drugim naglas svoje bolečine, strahove, ker bodo mogoče prav ti tisti, ki nas bodo osvobajali iskreno v dušo in srce - da zares najdemo svoj glas in svoje mesto na tej Zemlji. In, da skozi razpoke tudi mi zagledamo cvet naših zdravilnih rožic.
Imamo jih. VSI.
Zmorem(o).
- Ana P.
Zavedam se je, a prevelikokrat je ne znam živeti, ker še sama ne morem verjeti, kaj gledam v tistih slikah drugih, ker se vidim tako zelo drugače. Veliko manj pisano, kot mislijo in vidijo drugi. Velikokrat preveč, preveč samokritično. Samo sebe vedno znova ranim še najbolj. Vedno znova. Prav tam od znotraj, kjer boli najbolj in to v resnici prav s tem, ko si ne dovolim res živeti vsega kar sem. Preprosto se tega preveč - bojim.
Tudi to je moja "narava" v naravi. Če bi bilo čisto po moje - bi bila ves čas v svojem svetu. V raziskovanju in poglabljanju v vse te notranjosti. Prav potiho. V polnosti in čutnosti narave. Doma in ob posebnih mestih kje v gozdu, ob reki, slapu, jezerih,... V "svoji votlini", obdana s knjigami in knjigami znanj modrecev in ostalih raziskovalcev. In gorami knjig svojih zapisov raziskovanj. Tam, prav tam med vsem tem znanjem in raziskovanjem zaživim najbolj. V svoji samoti. In samoti z živalmi in rastlinami. In gibanjem. A kaj, ko je mogoče še kaj več, kot to. Moje življenje ni "samo votlina", tišina. So tudi ljudje od katerih se učim in katere (mogoče lahko) tudi sama kaj naučim.
Včasih preveč naslanjanja na raziskovanja, znanja lahko samo omejujejo, te zapirajo pred svetom, ki je lahko še bolj poln, če pogledaš stvari izven svojega mehurčka lažne vsevednosti..
Ne lenarim. Zelo trdo delam in raziskujem. V noč in dolgo v dan. A tega nikoli v celoti ne pokažem navzven. Bojim pokazati to plat, ki je še najbolj jaz. Jo omehčati. Spustiti pričakovanja do sebe. A me je strah sveta. Strah življenja. Manjka zaupanja. Predvsem vase. In v ljudi. In vem, tako zelo se tega zavedam, da se to čuti in da se tu tudi izgublja stik med mano in drugimi. Pa tudi v tem kako sebe vidim jaz in kako me vidijo drugi.
Kolikokrat slišim od drugih, ki se jim vsaj malo odprem in pokažem ranljivost, da "si ne bi mislili zame nikoli, da čutim ali da imam to ali ono". Pa imam.
Te opazke zabolijo, ker s tem še bolj hranim svojega notranjega kritika in si govorim, da nisem naredila dovolj - predvsem, da bi "zadovoljila pričakovanja" drugih, prikazala slike še bolj barvite in čudovite, kot da je vse v cvetju in soncu. Popolni perfekciji. A ni. Realnost je drugačna. So tudi sivine. Včasih manjše, včasih večje.
Velikokrat se zaradi tega zapiram. Teh čutenj pričakovanj in nevidnega občutka, da se moram postaviti kot gora, da zaščitim tisto razpokano, ker bi bilo lahko v občutku zavisti, primerjanj od drugih ali druge podzavestne agresije mogoče še bolj ranjeno. Ampak prav tam. Prav tam v razpokah zraste najlepše cvetje, ki je našlo svojo mehkobo in pustilo pot življenju. Je močno, zdravilno, a hkrati ranljivo.
In to je prav čar vsega. Priznanje svoje ranljivosti. Sebi in ostalim. Ni vse prepojeno z najbolj cvetočimi in dišečimi rožami. Ni vse v eni poti, ki gre naravnost, ampak gre po ovinkih, po hribih in dolinah. Včasih gor, včasih dol. Velikokrat je samo jesensko listje, ki odpada in odpada in garamo, da počistimo eno in drugo. Je delo, ki se nikoli ne konča. Ko enkrat odpreš en prostor, takoj skozi ključavnice drugih vrat že zapiha in dviguje nov prah. In spet iščeš nov ključ, da osvobodiš še naslednji prostor. Kljub temu vsakič, ko odpreš novega znotraj sebe - zelo in ogromno zrasteš. Ne nad drugimi, ampak v sebi. In je vredno vsakega garanja. tudi v lastnih bojih. Kot, da bi tisto nakopičeno jesensko listje vrgel na kompost v vedenju, da bo enkrat res nastalo bogato hranilo za življenje.
Tudi mene boli. Tudi sama dvomim. V vse. Vase in v življenje. In v vse to (svoje) delo in raziskovanja, učenja, včasih tudi v ljubezen. Priznam, da sem tudi sama nemočno stala pred odločitvijo ali končati vse, tudi življenje, ali pa narediti stvari popolnoma drugače, kot kdajkoli prej. In se soočiti z življenjem. Vliti moč vase. Priznam, da mi je vsakič zelo težko iti učiti vadbe ali iti nastopati, predavati - se postaviti pred ljudi. Zelo, zelo težko. In porabim ogromno energije, da lahko sploh grem pred ljudi. VEDNO je bilo tako, le da se je včasih to skrivalo za alkoholom, ki je bil lažni bencin za pogum. Tudi to je moja realnost. Vedno sem v spraševanju zakaj to sploh počnem, kar počnem?! Ampak sem vedno znova, vedno znova in vedno znova - videla in vedela. Vidim in vem, da ko se povežem z ljudmi, sem prav tam, prav tu z namenom. Uživam v tem, ko se zgodi. Povezanost. Stik. Vedno znova, ko grem "čez sebe", čez svoje strahove, vidim da le to ni tako grozno, ampak tako izpopolnjujoče, ko dovoliš, da se "zgodi" življenje in tvoja pot. Verjamem, da bo enkrat veliko lažje, ko svoj namen res osmislim in dam vero - vase. In spet naredim stvari drugače. Tako, kot takrat, ko sem se še enkrat odločila za - življenje.
Ker vem, da zmorem in, da zmoreš tudi ti.
Ker imamo prav vsi, čisto vsi v sebi kar drugi "ne bi nikoli mislili, da imamo", pa je tam.
In to je globina svoje lastne - narave v naravi. To so prostori, ki čakajo, da jih odklenemo in v njih končno spustimo "SVETLOBO", da se lahko pobližje in še bolj iskreno spoznamo s svojim bistvom, da ga uspemo videti, zaživeti in prav takšnega tudi odpreti pred drugimi. Pogumno, a ne nad ali pod njimi. In to bistvo je tudi ranljivo, ima cel spekter barv, tudi sivo, "umazano" - ki se ji tako zelo želimo izogniti. Če želimo kaj spremeniti, je na nas, da gremo prav v te prostore in jih počasi čistimo, spreminjamo. Tako se tudi naša notranja - narava v naravi začne uravnovešati, mehčati.
Tista "Narava v naravi", ki je ni treba obsojati in je primerjati s komurkoli, ampak ji dati veliko mero razumevanja in sprejemanja. Tako sebi, tako tudi tistim, ki odpirajo svoje lastne prostore. In - pričakovanja do drugih - spustiti. Tudi prevelika pričakovanja do sebe. Naj se spustijo.
Sprejemanje in občutek, da pri tem raziskovanju nismo sami lahko pomaga veliko lažje najti ključ do novih prostorov razumevanja in odpiranja. S tem pa tudi spreminjanja sebe in mogoče celo tudi svoje poti. Takrat, kar od enkrat začnemo spontano delati stvari - drugače. Bolj smiselno.
To naravo. Raziskujmo jo, sami in s strokovnjaki, če je treba, priznajmo si in tudi drugim naglas svoje bolečine, strahove, ker bodo mogoče prav ti tisti, ki nas bodo osvobajali iskreno v dušo in srce - da zares najdemo svoj glas in svoje mesto na tej Zemlji. In, da skozi razpoke tudi mi zagledamo cvet naših zdravilnih rožic.
Imamo jih. VSI.
Zmorem(o).
- Ana P.
Comments
Post a Comment